Dragi moji, nedavno nazaj sem si v kinu že drugič ogledal drugi del filmske serije The Hunger Games, ja, tako dobr je bil. Nedvomno ste že slišal za tale film, tudi če niste bral knjig se vam vsaj približno sanja o čem bo tekla beseda. Aja, pošteno opozorilo, tole je moj prvi blog! Nisem najvajen prelivati svojih čustev na papir (ali na internet), probat pa ni greh, prosu bi vas samo to, da mi prizanesete, tudi če bo tale blog polom stoletja. Oprostite mi tudi, če bom vsake tolk časa izgubil svojo rdečo nit, naj bo to zaradi prekomernega navdušenja ali pa strahu pred pisanjem. Pa začnimo? Ja.
Torej, zakaj se mi je zdelo primerno napisat prvi blog o tem filmu? Oziroma, (boljše vprašanje bi bilo) zakaj me je tale film navdušil za čustveni izliv te vrste? Nisem prepričan. Vem le to, da sem po izstopu iz kino dvorane začutil nujo po tem, da se mu poklonim. Ja, ni skrivnost, da sem bil že prej zacopan v serijo knjig Igre lakote, nisem pa vedel za njen obstoj do izida prvega dela filmske franšize. NICE! Tega sem si ogledal s svojo drago sestro, oba sva prišla v kino popolnoma brez pričakovanj. Glej si ga zlomka, ko je Alja že nasledn dan naročila trilogijo prek spleta (mislim, da Amazona). Čez par dni je pošiljka prispela, čez par tednov sva oba prelistala vse tri knjige. BAM! Kaj pa zdej? Čaki na nasledn film!
Ok. Tale film je prava poslastica za vse, ki so ljubitelji tako znanstvene fantastike kot tudi drame. Zgodba se začne tam, kjer se prejšnji film konča (duh! Sklepam, da ste gledal prvi del?), torej z vrnitvijo glavnih oseb Katniss in Peeta nazaj v District 12. Že sam začetek filma je zavit v skrivnostno tančico temačnosti, namreč travmatična izkušnja dogodkov iz 74. Iger lakote herojinji Katniss ne da miru. Naj vam povem, da mi je izredno pri srcu znanstvena fantastika, ki stoji na realnih tleh. Se zavedam, da sem vam na pladnju ponudil težak oksimoron, naj vam ga razjasnim... Torej, rad imam čim več fantazije, ki da vtis močne vrjetnost. To je takšna, ki ima dosti realizma, da prikaže izmišljen svet v katerem se zgodba odvija na način, da se nam zdi vse dotakljivo in podloženo z dejstvi, ki jih je možno preverit. Tako nas povleče v iluzijo, ki na koncu koncov ni več iluzija, saj ji verjamemo. Catching Fire to izpelje ne le bolje od svojega predhodnika (ki glede tega ni imel dosti napak), temveč nas butne po glavi že na samem začetku, ko Katniss lastne blodnje pripravijo do tega, da začne na ves glas histerično kričati. Seveda, logično. Katniss je ubijala. Kljub temu, da je bila v to prisiljena, se s svojimi dejanji ne more sprijazniti. Komaj je preživela igre, pa jo že čaka turneja po drugih okrožjih, kjer naj bi se pokazala pred vsemi družinami ubitih tributov. Težek zalogaj, tudi za Katniss, ki je sicer že od rojstva vajena življenja v bedi in žalosti. Pa je kljub temu samo še ena zakompleksana najstnica, kateri težko privoščimo kar se ji dogaja.
Torej, kar hočem pravzaprav povedat je to, da gre filmu priznati globoko prihološko legitimnost. Vsa dejanja v filmu so čustveno podkrepljena, ko pride do trkov različnih ambicij, je film nedvomno zanimiv že zgolj iz tega vidka. Napetost, ki se ustvari pri teh je neprecenljiva in nas drži na naših stolih.
Film je, vsaj na začetku, obarvan s temno modro. Turobno vzdušje ji sledi skozi cel film (če odštejemo nekaj res totalno smešnih trenutkov) od začetka do konca. Občutek krivde se prelevi v strah, strah se prelevi v jezo, jeza se prelevi v dejanje, dejanje se prelevi v krivdo. Neustavljiv cikel. Film ima zaradi tega vedno neko težo, kot da bi te navidezna roka grabila za vrat in ti ne pustila, da bi normalno zadihal. Tempo filma je odličen in prav tako pripomore k vzdrževanju nelagodja. Niti enega trenutka med filmom ni bilo, ko bi mi bilo dolgčas. Dogajanje ima seveda vzpone in padce, a so tako brilijantno razporejeni po filmu, da se mu da brez problemov slediti in na koncu nam dve uri in 26 minut odletita mimo nas, ne da bi se zavedali. Tempiran ritem tudi nadgradi občutek tesnobe, ki je neotresljiv, zato mi je film tako všeč.
V stanju vedno večjega brezupa je težko najti heroja. Zato heroja ni. Je pa človek. Človek, ki ima napake. Dober posameznik, ki ga po hrbtu tolčejo dejanja iz preteklosti. Tudi to mi je neznansko všeč: protagonist filma ni heroj, je človek s hibami, s tako dobrim kot tudi slabim v sebi (jin-jang) in ni poveličan. Jennifer Lawrence (Bog jo požegnaj!) ustvari prav perfektno Katniss z mešanico najstiškosti ter odraslosti, predvsem pa ustvari človeka in ne heroja. Boljše igralke za to vlogo ne bi mogli najt, JenLaw ima tak čustveni razpon, da kr glava peče. WAW! Kako jo odigra! Ni čudno, da je že tako mlada prejela oskarja. Mala je neustavljiva. Tisti njen pogled v kamero na koncu filma (čeprav je ta filmska fora že skoraj klišejska - glej Avatar, Breaking Dawn part 1, ...) je neprecenljiv. Pove nam prav vse. Res genialno, začutimo presenečenje, nevero, grozo, strah, skrb, spoznanje, jezo, ah kaj jezo, bes in PUF! Film se konča in ti hočeš še in še in še!
Jennifer Lawrence torej kapo dol. Tudi ostali igralci so prispevali ogromno, svaka čast castingu. Woody Harrelson igra pijanduro dobrega srca, Haymitcha Abernathyja. Perfektno odigra tako v dramatičih trenutkih kot tudi v tistih bolj komičnih in obojih je v tem filmu kar precej. Končno ga popolnoma razumemo: vemo, zakaj se rad utaplja v pijači in vemo, zakaj sta mu k srcu prirasla Katniss in Peeta. Uglavnem, Harrelson je legenda. Je tisti igralec, ki doda zgodbi globino in nas obenem nasmeje. Poleg tega je njegova faca najbolj bizarna! Haha!
Josh Hutcherson igra Peeto in ga odigra točno tako, kot sem si ga predstavljal v knjigah: ranljivega dečka, ki ima neizmerno rad Katniss. Sčasoma se začne zavedati, kaj vse gre lahko narobe, njegova glavna misija pa ostane ista: rešiti Katniss. Vidimo tudi, da je Peeta bolj izpopolnjen lik. Vidi se, da je v težkih situacijah bolj trezno razmišlja, pri čemer je Katniss bolj nagonska. Tako Josh Hutcherson kot Woody Harrelson sta svetli točki (comic relief) v nekaterih utrinkih iz filma.
Elizabeth Banks JE Effie Trinket. Ni druge. Tudi ona dobi večjo vlogo v Catching Fire in njen razvoj oziroma spoznanja so ključna alegorična točka v filmu, v ostalih situacijah pa nas vsaj malo razvedri s svojim drama queen actom. Njena zgodba je bolj kompleksna kot se sprva zdi, je tista oseba, ki predstavlja kolektivno zavest Capitola, pri čemer je zanimivo to, da se sama začne vedno močneje zavedati, da je sistem v katerem živijo skorumpiran in neizprosen.
Donald Sutherland je srhljiv president Snow, ki je ravno tak antagonist, ki ga film potrebuje. Brez dobrega antagonista ni dobre zgodbe in Sutherland prav spodbudi mravljince. Tista scena, ko je pri njemu v Presidential Palace ples, in ko se Katniss s pogledom sreča z njegovim in ji ta odkima v znak, da ga ni prepričala... modeeeel.
Stanley Tucci s fuuul pobeljenimi zobmi je tud zgodba sama zase. Kako se pri njem nasmejiš! Presenetila me je tudi Jena Malone kot Johanna Mason. Damn woman! Da se je kr ustrašiš. Pa tud ene par takih izjav ma, da loh sam dol padš. Pa una scena v dvigalu zmaga! (kero faco nardi Jennifer xD). Johanno zaigra tako, da brez večjih podrobnosti ugotoviš, da jo življenje ne more več nikakor bolj potreti. S situacijo se sooča še bolj brezglavo kot Katniss, saj tudi nima ničesar izgubiti.
Sam Claflin... mah nevem, že od začetka sm meu predsodke o njem, samo na konc koncou je zelo solidno odigral Finnicka, ki ima v filmu drugačen pristop kot v knjigi. Je pa logično, seveda bolj paše v film tak kot je. Vidi se, da se za njegovim nasmeškom skriva globoka jeza.
Liam Hemsworth pa nevem če zna prav dobr igrat, ma kao je u filmu zato da je hud. Tud prav, sem prežvel.
Phillip Seymor Hoffman po drugi strani! Tudi če sem vedu, kdo pravzaprav je in kakšno vlogo zares ima v igrah, me je na koncu presenetil. Odlično je zakril svoj pravi jaz, njegova brezizraznost ni izdala prav ničesar.
Film je režiral Francis Lawrence. Ne morem verjet, kako zvest je bil knjigi. Tudi kar je dodanega je pripomoglo h kakovosti filma, ne da bi s tem oškodovalo zgodbo. Še več! Knjiga in film se kot medija težko primerjata, nekatere stvari pač bolj pašejo k filmu in druge bolj h knjigi. Odstopanja od knjige so v filmu skorajda nevidne, saj dodani elementi pripomorejo h končnemu vzdušju. Ne bom veliko razpravljal o razlikah med knigo in filmom, saj ne bi imelo smisla. Najbolj me je iz tira vrgla ena, kasneje sem ugotovil, da ni dosti slabša. V knjigi, ko Katniss in Plutarch plešeta na zabavi v Capitolu, Katniss opazi, da bodoči Gamemaker nosi uro, na kateri je znak, ki spominja na Katnissino brožko. Veliko namigov je v knjigi, ki izdajajo bližajoči se upor proti prestolnici. V filmu Katniss za upore zve preko Snowa in preko posnetkov, ki jih gledajo Peacekeeperji na vlaku turneje, na poti v District 11 v tunelu zagleda Mockingjay (znak upora), ki bi ga mogla sicer na Plutarchovi roki. Tako se v filmu ognejo kakršnemukoli namigu na Plutarchovo sodelovanje z uporniki. Poleg tega nej bi bila njegova ura namig za areno. (tick-tock, this is a clock) Če bi to dobesedno prenesli v film bi bilo presenečenje na koncu veliko manjše, kot je bilo sicer.
Je pa še ena sprememba v filmu, in sicer, Katniss je ful večja playerka. Mal se žvali z Galeom, mal s Peeto. To je blo mal nerodno. V filmu je na začetku sigurna, da bo ostala z Galeom in pol je kr naenkrat najbolj zacopana v Peeto, zato ker pač ženska pada na nemočne, uboge revčke. Je pa logično, (že spet, vse v filmu ima logiko! :P) saj ve, da se bo mogla celo življenje pretvarjat, da je zaljubljena v Peeto in ona tega ni hotla, potem se pa dejansko zaljubi tud v Peeto. Awkward... No to je še mal tega Twilight bullshita (le koga bo izbrala?? :O), hvala bogu, da niso serije pokvaril s tem love triangle-om.
Čez scenografijo in kostumografijo se ne morem pritoževati, vse je delovalo enotno in brezhibno, torej nas je v zgodbo pritegnilo že to dvoje. Od bede vseh Districtov do blišča prestolnice so vse zadeli v nulo, zato celoten film deluje tako prepričljivo. Arena je zgledala točno tako, kot je v knjigi opisana. Skratka vse v njalepšem redu. Svaka čast Jo Willems in Trish Summerville!
Zasluge za veliko uspešnost filma gredo tudi Jamesu Newtonu Howardu, ki je bil skladatelj za Catching Fire ter tudi za njegovega predhodnika. Glasba mora imeti skozi filmsko franšizo neko rdečo nit, torej nekaj ponavljajočih se skladb ali tem. Seveda morajo te teme pravzaprav vzdrževati konstantnost med filmi. James Newton Howard je že veteran v svoji profesiji in tudi v tem filmu se to dejstvo opazi. S svojo glasbo privabi čustva na dan, tudi takrat, ko igralci tega ne počnejo. Osebno obožujem filmsko glasbo, ampak vam z njo ne bom več težil, čeprav bi imel povedati še marsikaj. :)
Aja, pa iz srca se morm zahvalt tudi Coldplayu za Atlas, brez katerega film ne bi bil popoln. Pa Lorde tudi, za najboljšo priredbo Everybody wants to rule the world, kar sem jih kdaj slišal.
Precej očitno je, da je v zgodbi skrita kritika sistema. V prvem filmu je bila ta predvsem naravnana na reality show-e in na to, kako ljudje uživamo v trpljenju drugih. Tako se pisateljica knjig
vrne v čas rimljanov ter si sposodi takratni slavni rek 'kruha in iger'. Za dobro mero, da skritega pomena le ne bi spregledali, poimenuje svojo izmišljeno postapokaliptično državo Panem. Torej, naj bodo še igre! V Catching Fire pa se v ljudeh prebuja upanje in misli o uporu nad tiranom Snowom. Lakota, novodobno suženjstvo, cenzura, tiranija, mediji, želja po reformah, revolucijah, boji, spopadi, vojna, grožnje, korupcija, delo na črno... Dokaj aktualne teme (predvsem ta o uporu), a se jih raje ne bom dotikal, le v razmislek naj vam bodo. Jap, Catching Fire ni samo še en cheap flick za pred spanjem.
The Hunger Games: Catching Fire resnično prekosi svojega predhodnika. Nekateri so se po ogledu prvega filma pritoževali nad precej tresočo se kamero. Mene osebno ni motila, dajala je občutek prizemljenosti in realističnosti: vsak korak, dih, šum, piš je bil živ, vsaj tako nekako se je zdelo meni. Ne prenesem pa, da ljudje govorijo, da je film samo poboljšana verzija prvega dela. That really grinds my gear! Ja. Res je, da Katniss in Peeta nastopita še na enih Igrah lakote in ja, seveda morata zopet čez isto rutino pripravljanja na boj in evaluacije itd., ni pa isto, samo da je 'boljše'. In če tega ne vidiš na lastno roko, potem ti bolj težko pomagam. Ravno zato je tako dobr! Ker se ponovi in ker so te igre ubistvu ena giant slap to the face za Katniss, ki bi potencialno lahko (že samo s svojo podobo) zrušila vse, na čemer je zgrajena prestolnica (The Capitol). And that, my friend, ist the truth! :) Res sem presrečen, da jim je uspelo narediti ta film tako dober. Kaj bo zdej z Mockingjay? :D
Kaj še manjka? AHA! Moj najljubši prizor? Hmmm. Več jih je. Pravzaprav veliko več. Ne morem si zbrati enega... ali pač?
Prvi je tisti na začetku, ko Katniss in Gale lovita purane v gozdu in Katniss ustreli purana, nakar namesto ustreljenega purana Katniss kar naenkrat zagleda tributa iz prejšnjig Iger lakote s puščico v prsih. Takrat začne na ves glas kričati.
Drugi je tisti, ko Katniss in Peeta stopita pred kamere v Victor's Village (romantično :'-D)
Tretji je tisti, ko sta Katniss in Peeta na Victory Touru in Katniss bere iz kartice kot kakšen robot. Res globoka scena. Katniss ne more prenesti takega psihičnega napora, zato se mentalno odstrani iz prizorišča.
Četrti je tisti, ko sta Peeta in Katnis na Snowovi zabavi. Vsi so prezaposljeni z opazovanjem ognjemeta in takrat se Katniss obrne proti predsedniku, da bi zvedela, če ga je zadovoljila. Ta pa ji samo počasi in hladno odkima.
Peti je tisti v areni, ko bežijo pred oblakom strupene megle. Katniss se spotakne, vsi obležijo na tleh, v ozadju se vidi samo še počasi približajočo se strupeno meglo. Katniss pogleda proti Peeti in udana v usodo pričakuje smrt, a se megla kar naenkrat preusmeri navzgor.
Šesti je tisti, ko Katnis leži na tleh, ko se arena počasi ruši, samo leži tam, nemočna čaka na smrt, nakar jo v zrak dvigne letealo ter jo odnese stran.
Ajaaaa! Pa tista scena, ko se Johanna sleče pred vsemi v dvigalu in se pol Peeta nekako nezavedno zagleda v njene grudi. Tudi Haymitchu uide prav perverzen nasmešek, Katniss pa spusti najbolj ogorčen 'Oh, no you didn't' pogled :D
Ok, vedno znova se mi zdi, da sem neki pozabu... Weird.
Ampak bom kr raj zakluču svoj prvi blog v lajfu s končno sodbo.
SODBA:
Najprej, tale film toplotoplo priporočam, res. Skratka, sem nor na znanstveno fantastiko, ki je v tem filmu sploh ni veliko, pa mi je vseeno zelo pri srcu. Res je, da sem tudi fan knjig in bi lahko kdo podvomili v objektivnost moje razsodbe, ampak vam povem, da bi mi znala še taka malenkost pokvarit cel film. Catching Fire je moja najljubša knjiga v trilogiji in lahko bi šlo zeloooo narobe. Sam poglejte kaj je David Yates naredu z Deathly Hallows... Upam, da mi verjamete.Skratka, Catching Fire ti bo všeč, sigurno, razen če ne preneseš filmov, ki so v večini časa bolj grenki kot sladki. V tem filmu ni mavric in samorogov.
Res je postal eden izmed mojih najljubših filmov. Zgoraj, v blogu, sem naštel skoraj vse razloge za to. Sem pa odprt za kakršnokoli debato :D
Filmu dodelim 9 zvezdic od 10ih.
Ni popoln, je pa zelo blizu.
